Dogodki in novice

Terapevtsko potapljanje v skupini

V zadnjem zapisu sem se osredotočil na terapevtske vpliva na posameznika. V tem tekstu počasi prehajamo proti skupinski dinamiki, ki je pri potapljanju izjemnega pomena. Umirjen vodja potopa, odgovoren potapljaški kolega, mi v dobri kondiciji in … dejavnost je užitek. Egocentričen neodgovorni, paničen kolega, težave z zdravjem ali opremo in … izkušnja postane podobna nočni mori. Nekateri začetniki so zaradi takšnih spodrsljajev za vedno opustili potapljanje. Podobno je tudi nad gladino – slabe izkušnje delovanja v skupini ljudi nas lahko celo povsem osamijo in porušijo temeljno zaupanje v sodelovanje v skupinah – družinskih, prijateljskih, poslovnih …

Omenil sem že, da voda načeloma pomirja, sprošča … telesne napetosti in stalna telesna agitiranost se pod vodo sčasoma razgubijo. Posameznik lebdi v skoraj breztežnostnem stanju, kjer ni obkrožen s celo množico dražljajev. Potapljanje se seveda tudi običajno dogaja v morskem okolju, na soncu, na obali, skratka v okolju, ki je prijetno. Družba naj bi bila tudi prijetna, prijateljska. V odnosu do drugih udeleženih prihaja do čustvenih reakcij in posledično, če je delo dobro zamišljeno, na dolgi rok tudi do sprememb v čustvenem delovanju posameznika. Emocionalni del sprememb je seveda najtežje dosegljiv vendar izjemno pomemben. Oseba, ki ne bo uspela preseči začetnih negativnih občutkov in čustvenih stanj ob potapljanju, se te dejavnosti ne bo mogel udeležavati, ker si bo postavila preveč omejitev in ovir.

Če že govorimo o negativnih čustvih moramo izpostaviti dve skupini odklonilnih reakcij: strah in vse oblike jeze. Strah je predvsem povezan z neznanim okoljem. Človek fiziološko ni prilagojen za življenje pod vodo in zato potrebuje določene tehnične pripomočke. Gibanje pod vodo je drugačno, upočasnjeno, vidni zorni kot gledanja je veliko manjši in ni možnosti običajne komunikacije (govorjenja), ampak se sporazumevamo s pomočjo znakov. Prvi koraki premagovanja strahu so povsem enostavni: gre za enostavno potapljanje glave pod vodo brez maske – »tunkanje«, za dihanje s pomočjo dihalke, za sprejemanje drugačnih in nenavadnih občutkov. Seveda so tukaj pomembne predhodne izkušnje posameznikov in podpora skupine. Nekateri imajo veliko izkušenj z morskimi dejavnostmi, drugi spet ne. Postopno premagovanje strahu pred globino, pred tehniko itd, je ključ do uspešnega terapevtskega dela. Samo posameznik, ki se bo pod vodo dobro počutil sam in v skupini, bo skozi potapljanje lahko naredil potrebne spremembe.

Kar se tiče jeze, je seveda to jeza, ki je nastala zaradi povsem drugih stvari. Gre za kanaliziranje jeze skozi fizično aktivnost, vendar brez agresivnosti. Ponovno omenjam mladostnike, ki so večinoma nezadovoljni s svojo generalno situacijo, okolje se jim zdi konfliktno in sovražno, Močna jeza, ki jo nekateri čutijo do sveta na splošno, se mora skozi čas ustrezno »prazniti«, oziroma sublimirati. Ker potapljanje ni eksplozivna dejavnost (kot je recimo košarka), se ta proces odvija veliko bolj počasi in zahteva strokovno utemeljeno delo mentorja/terapevta. V potapljaški skupini ni prostora za eksplozijo jeze, je pa možna obravnava taknih občutkov kasneje, na kopnem. Včasih prihaja tudi do frustracije zaradi trenutne nezmožnosti potapljanja (težave pri izenačevanju pritiska, bolezen …) ali zaradi tehničnih težav.

Skupinska dinamika

S stališča skupine je seveda potrebno opredeliti določene značilnosti, ki so za naše delo pomembne. Najbolj splošno lahko lastnost, ki jo opazujemo, imenujemo dvig zavesti in povezanosti grupe. Čeprav se znotraj učne skupine za potapljanje vsak posameznik ukvarja s svojimi težavami in ovirami, se na celostnem področju funkcioniranja skupine izoblikuje dinamika, ki je izjemno pomembna. Delo mentorja je v prvi fazi namenjeno motiviranju skupine in vzpostavljanju začetne povezanosti skupine ter krepitev le-te skozi trening dejavnosti. Pri tem je pomembno, da izbere skupino, ki je relativno koherentna glede predznanja, sposobnosti, starosti … v njo lahko vključi posameznika, ki za skupino sicer precej zaostaja, vendar obstaja potencialna možnost, da bo ta razkorak precej hitro nadomestil.

Strokovno neutemeljeno je v skupino vključevati dva ali več posameznikov, ki od skupine preveč izstopajo, saj bodo hitro formirali podskupino in na skupinsko dinamiko vplivali razdiralno. Tudi tukaj velja, da je veriga najmočnejša toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. Zato je ena od nalog mentorja stimulacija »šibkih členov« in intenzivno delo z njimi. V skupini velja univerzalno pravilo, da celotna skupina pride skupaj na mesto treninga, da celotna skupina opravlja naloge in skrbi za opremo (čiščenje, pospravljanje, …). Na vse načine krepimo povezanost skupine, med drugim tudi z neformalnimi aktivnostmi izven ozko potapljaške dejavnosti (večerno druženje, pogovori, delavnice …).

V Inštitutu IPPA se dobro zavedamo pomena povezanosti skupine, zato smo v ta namen med drugim izoblikovali program Boot camp IPPA, kjer srednje velika skupina mladih preživi skupaj nekaj dni tako pri potapljaški aktivnosti (opravljanje izpita) kot tudi pri neformalnem druženju in drugih dodatnih dejavnostih. Koncept boot campa vključuje tako spanje v taboru, pripravo hrane kot tudi različne oblike višanja družbene pripadnosti skozi vnaprej pripravljene socialne igre in delavnice. Gre za enkratno izkušnjo, ki je ne moremo primerjati zgolj z obiskovanjem tečaja potapljanja. Na podoben način veščine obvladovanja skupinske dinamike apliciramo v team-building programih.