Dogodki in novice

Terapevtsko potapljanje v skupini

V zadnjem zapisu sem se osredotočil na terapevtske vpliva na posameznika. V tem tekstu počasi prehajamo proti skupinski dinamiki, ki je pri potapljanju izjemnega pomena. Umirjen vodja potopa, odgovoren potapljaški kolega, mi v dobri kondiciji in … dejavnost je užitek. Egocentričen neodgovorni, paničen kolega, težave z zdravjem ali opremo in … izkušnja postane podobna nočni mori. Nekateri začetniki so zaradi takšnih spodrsljajev za vedno opustili potapljanje. Podobno je tudi nad gladino – slabe izkušnje delovanja v skupini ljudi nas lahko celo povsem osamijo in porušijo temeljno zaupanje v sodelovanje v skupinah – družinskih, prijateljskih, poslovnih …

Omenil sem že, da voda načeloma pomirja, sprošča … telesne napetosti in stalna telesna agitiranost se pod vodo sčasoma razgubijo. Posameznik lebdi v skoraj breztežnostnem stanju, kjer ni obkrožen s celo množico dražljajev. Potapljanje se seveda tudi običajno dogaja v morskem okolju, na soncu, na obali, skratka v okolju, ki je prijetno. Družba naj bi bila tudi prijetna, prijateljska. V odnosu do drugih udeleženih prihaja do čustvenih reakcij in posledično, če je delo dobro zamišljeno, na dolgi rok tudi do sprememb v čustvenem delovanju posameznika. Emocionalni del sprememb je seveda najtežje dosegljiv vendar izjemno pomemben. Oseba, ki ne bo uspela preseči začetnih negativnih občutkov in čustvenih stanj ob potapljanju, se te dejavnosti ne bo mogel udeležavati, ker si bo postavila preveč omejitev in ovir.

Če že govorimo o negativnih čustvih moramo izpostaviti dve skupini odklonilnih reakcij: strah in vse oblike jeze. Strah je predvsem povezan z neznanim okoljem. Človek fiziološko ni prilagojen za življenje pod vodo in zato potrebuje določene tehnične pripomočke. Gibanje pod vodo je drugačno, upočasnjeno, vidni zorni kot gledanja je veliko manjši in ni možnosti običajne komunikacije (govorjenja), ampak se sporazumevamo s pomočjo znakov. Prvi koraki premagovanja strahu so povsem enostavni: gre za enostavno potapljanje glave pod vodo brez maske – »tunkanje«, za dihanje s pomočjo dihalke, za sprejemanje drugačnih in nenavadnih občutkov. Seveda so tukaj pomembne predhodne izkušnje posameznikov in podpora skupine. Nekateri imajo veliko izkušenj z morskimi dejavnostmi, drugi spet ne. Postopno premagovanje strahu pred globino, pred tehniko itd, je ključ do uspešnega terapevtskega dela. Samo posameznik, ki se bo pod vodo dobro počutil sam in v skupini, bo skozi potapljanje lahko naredil potrebne spremembe.

Kar se tiče jeze, je seveda to jeza, ki je nastala zaradi povsem drugih stvari. Gre za kanaliziranje jeze skozi fizično aktivnost, vendar brez agresivnosti. Ponovno omenjam mladostnike, ki so večinoma nezadovoljni s svojo generalno situacijo, okolje se jim zdi konfliktno in sovražno, Močna jeza, ki jo nekateri čutijo do sveta na splošno, se mora skozi čas ustrezno »prazniti«, oziroma sublimirati. Ker potapljanje ni eksplozivna dejavnost (kot je recimo košarka), se ta proces odvija veliko bolj počasi in zahteva strokovno utemeljeno delo mentorja/terapevta. V potapljaški skupini ni prostora za eksplozijo jeze, je pa možna obravnava taknih občutkov kasneje, na kopnem. Včasih prihaja tudi do frustracije zaradi trenutne nezmožnosti potapljanja (težave pri izenačevanju pritiska, bolezen …) ali zaradi tehničnih težav.

Skupinska dinamika

S stališča skupine je seveda potrebno opredeliti določene značilnosti, ki so za naše delo pomembne. Najbolj splošno lahko lastnost, ki jo opazujemo, imenujemo dvig zavesti in povezanosti grupe. Čeprav se znotraj učne skupine za potapljanje vsak posameznik ukvarja s svojimi težavami in ovirami, se na celostnem področju funkcioniranja skupine izoblikuje dinamika, ki je izjemno pomembna. Delo mentorja je v prvi fazi namenjeno motiviranju skupine in vzpostavljanju začetne povezanosti skupine ter krepitev le-te skozi trening dejavnosti. Pri tem je pomembno, da izbere skupino, ki je relativno koherentna glede predznanja, sposobnosti, starosti … v njo lahko vključi posameznika, ki za skupino sicer precej zaostaja, vendar obstaja potencialna možnost, da bo ta razkorak precej hitro nadomestil.

Strokovno neutemeljeno je v skupino vključevati dva ali več posameznikov, ki od skupine preveč izstopajo, saj bodo hitro formirali podskupino in na skupinsko dinamiko vplivali razdiralno. Tudi tukaj velja, da je veriga najmočnejša toliko, kot je močan njen najšibkejši člen. Zato je ena od nalog mentorja stimulacija »šibkih členov« in intenzivno delo z njimi. V skupini velja univerzalno pravilo, da celotna skupina pride skupaj na mesto treninga, da celotna skupina opravlja naloge in skrbi za opremo (čiščenje, pospravljanje, …). Na vse načine krepimo povezanost skupine, med drugim tudi z neformalnimi aktivnostmi izven ozko potapljaške dejavnosti (večerno druženje, pogovori, delavnice …).

V Inštitutu IPPA se dobro zavedamo pomena povezanosti skupine, zato smo v ta namen med drugim izoblikovali program Boot camp IPPA, kjer srednje velika skupina mladih preživi skupaj nekaj dni tako pri potapljaški aktivnosti (opravljanje izpita) kot tudi pri neformalnem druženju in drugih dodatnih dejavnostih. Koncept boot campa vključuje tako spanje v taboru, pripravo hrane kot tudi različne oblike višanja družbene pripadnosti skozi vnaprej pripravljene socialne igre in delavnice. Gre za enkratno izkušnjo, ki je ne moremo primerjati zgolj z obiskovanjem tečaja potapljanja. Na podoben način veščine obvladovanja skupinske dinamike apliciramo v team-building programih.

Vpliv fizične aktivnosti na osebnostne spremembe posameznika in na spremembe v skupini

Za obravnavo določenih premikov pri uporabnikih kot posledici fizične aktivnosti lahko uberemo tri pristope. Prva dva sta vezana na spremembe posameznika v skupini in zadnji na spremembo skupinske dinamike. V tem tekstu se posvečamo prvima dvema pristopoma.

1. Sprememba stopnje zaupanja in odgovornosti;
2. Globalne spremembe funkcioniranja posameznika;
3. Spremembe skupinske dinamike.

Pri prvem pristopu se torej osredotočimo na posamezne osebnostne lastnosti, za katere vemo, da so problematične in poskušamo doseči višjo ozaveščenost. Pri »problematičnih« mladostnikih bomo izpostavili dve lastnosti, ki sta kritični in pri katerih pričakujemo in želimo izboljšanje. Najprej je to zaupanje in sicer lahko govorimo o generalni lastnosti zaupanja (v lastne sposobnosti, zaupanja v sočloveka, zaupanje v socialno okolje). Mladostniki namreč večinoma dobivajo sporočila iz okolja, ki stopnjo zaupanja ves čas znižujejo. Tako se jih označuje kot »nesposobne«, »nezanesljive« ipd. Sami pa skozi konflikte z okolico sprejemajo svoje socialno okolje kot ravno tako nezanesljivo in nevredno zaupanja. Pri delu s populacijo mladostnikov je ta konflikt izražen na nivoju stigmatizacije in marginalizacije, ki je seveda obojestranski proces – poteka tako pri »večinski« populaciji odraslih kot seveda med mladimi samimi. Okolje, v katerem živijo mladostniki, pa tudi širši družbeni kontekst sodobnega časa, sili posameznika v izrazito individualizacijo. To seveda pomeni tudi visoko stopnjo egoizma in neskrbnosti za svojega bližnjega – »predvsem moram poskrbeti za sebe …«. Potapljanje je dejavnost, pri kateri egoizem nima mesta, prav tako pa je potrebna visoka stopnja zaupanja tako v sebe kot v svoje kolege potapljače. Prenos izkušenj pridobljenih pri potapljanju na vsakdanje življenje je enostaven in lahko ugodno vpliva na oblikovanje samopodobe in pozicioniranje posameznika v družbi.

Druga lastnost je odgovornost, ki je v neposredni povezavi z odraščanjem. Skozi razvoj posameznika se polje odgovornosti širi (superego polje) – kaj moram, kaj je potrebno, kaj je prav … in polje neodgovornosti (id polje) krči – kaj si želim, kaj bi rad, kaj hočem. Ponovno se navezujem na pritiske okolja, ki dajejo mladostniku sporočila, da je tudi neodgovornost v odrasli dobi povsem sprejemljiva, saj imajo takšne vzornike pri svojih starših, starejših vrstnikih … Naš namen in končni cilj je seveda sprejemanje polne odgovornosti za svoja dejanja ter njihovih posledic s strani posameznika. Omenili smo že, da potapljanje zahteva resnost in seveda tudi izjemno visoko stopnjo odgovornosti. Če nekoliko karikiramo, na 20 metrih globine imajo lahko napačna ali panična dejanja precej težke posledice Lastna odgovornost se zato začne že veliko prej, na kopnem. Priprava opreme, razumevanje lastne psihofizične kondicije, ocena naravnih (meteoroloških) razmer, odnos s svojim potapljaškim partnerjem so področja, ki zahtevajo racionalno odločanje ter načrtovanje in so torej »odrasle« odločitve ter predstavljajo prevzemanje polne odgovornosti.

Nekoliko drugačen pristop poskuša zajeti posameznikovo celostno situacijo funkcioniranja in spremembe le-tega na podlagi terapije. Tako opazujemo:

1. a) misli
2. b) vedenje
3. c) telesne občutke
4. d) emocije

Na področju mentalnega delovanja lahko opazimo večje število miselnih procesov, ki po svoji vsebini nakazujejo bolj negativno usmerjenost, predvsem s stališča samopodobe. Mladostniki imajo podcenjeno ali precenjeno samopodobo, kar je odraz iste »negativnosti« – dejstvo je, da samopodoba ni preveč blizu realnemu stanju. Po definiciji je samopodoba vedno odraz subjektivno sprejetega mnenja o sebi, vendar je lahko seveda bolj ali manj popačena. Misli, ki so v tem smislu vredne spremembe in se na njih osredotočamo so vse tiste, ki nakazujejo nezmožnost, nesposobnost … ter omnipotentne, veličavne in samopresegajoče misli. »Tega ne bom nikoli zmogel, tako kot ne zmorem ničesar v življenju« ali »To je mala šala, to lahko jaz naredim z malim prstom« sta odraz skoraj identične popačene samopodobe. Na tem področju velja intenzivno delati in počasi pridobivati vedno bolj realno sliko.

Vedenje mladostnikov, ki so vključeni v program terapevtskega potapljanja, je v večini situacij s stališča okolice neprimerno. V svoji ožji družbi, v kateri imajo izoblikovane svoje statusne položaje, lahko delujejo povsem ustrezno, vendar samo in zgolj znotraj svoje subkulture. Vsak poseg v preostanek realnosti je potencialno polje socialnega konflikta. To se reflektira na področju jezika, izražanja svojih stališč in vrednot ter stopnje agresivnega (fizičnega in besednega) vedenja. Marginaliziran mladostnik je dejansko v konfliktu saj po eni strani želi posegati tudi v druge sfere življenja, vendar mu slabe izkušnje zaradi lastnih drugačnih vedenjskih vzorcev kažejo, da je najbolje sprejet v varnem in poznanem okolju svoje subkulture. Potapljanje je dejavnost, kjer ni prostora za agresivnost, kjer je lastno vedenje podrejeno skupini in kjer se ustaljeni statusni položaji podirajo in podrejajo skupnemu cilju. Mladostnik, ki je na »kopnem« kolovodja, zvezda … se lahko v spremenjeni situaciji pod »gladino« izkaže kot slabše prilagojen, manj ustrezen oziroma kot tisti, ki zahteva več vaje, pomoči in dela. Tudi njegovi morebitni neustrezni vedenjski vzorci pod gladino ne morejo in tudi ne smejo funkcionirati. Najpomembneje pa je dejstvo, da se takšne situacije hitro zave tudi sam, saj je del skupine, ki z le usklajenostjo, pozitivnim medsebojnim odnosom in komunikacijo lahko zagotavlja varnost vsakemu posamezniku.

Naslednjič se bomo posvetili spremembam skupinske dinamike. Potapljanje namreč ni in ne sme biti dejavnost posameznika. V najmanjšem okvirju gre za potapljaški par, pogosto pa za večjo skupino.

V prvem zapisu smo vam predstavili možnost fizične aktivnosti kot primerne oblike dejavnosti v procesu psihosocialnega svetovanja celo kot terapevtske tehnike. Tokrat se bomo še nekoliko bolj natančno spustili v globino – izbrana dejavnost je potapljanje in to z dobrimi razlogi.

Voda je element, ki je tesno povezan s človekom kot živalsko vrsto, čeprav naše telo ni prilagojeno za življenje pod vodo. Naši davni predniki so živeli v vodi, kasneje ob vodi in v sedanjosti živimo na kopnem, tako da obstaja spomin vrste na vodno življenje. Nekatera ljudstva po svetu so še vedno preživetveno odvisna od vode – tako sladke vode kot morja, saj preko ribolova ali nabiranja morskih plodov sebi pridobivajo hrano. Velik del turistične dejavnosti človeka je  vezan na morsko okolje in ni čudno, da je najbolj pogosta asociacija posameznika pri vodenih sprostitvenih ali meditativnih tehnikah prav nekoliko klišejska peščena plaža s palmami. Takšno okolje mnogo ljudi pri sebi označuje za okolje popolne sprostitve.

Tudi razvoj posameznika je v prenatalni dobi povezan z vodo, saj zarodek dejansko plava v plodovi vodi v maternici. Ta izkušnja breztežnosti in osvobojenosti se kasneje kruto prekine s prihodom na svet, kjer dihamo zrak skozi pljuča in se premikamo z vso težo atmosfere. Ni čudno, da pokončno hojo obvladamo šele po dolgotrajnem treningu, ki pa nam omogoča premikanje na zemlji. Vračanje v primarni vodni element pa ostane običajno omejen na čofotanje in kasneje plavanje po vodni površini. Vedno pa je obstajala ideja o preživljanju časa pod vodno gladino, kljub fiziološkim omejitvam človeka. To človekovo željo po svobodnem gibanju in začasnem »bivanju« pod vodo je dokončno uresničil francoski oceanograf in morski biolog Jean Jacques Cousteau z izumom »vodnih pljuč« (akvalunga), ki omogočajo relativno avtonomno gibanje in preživljanje časa pod vodo. Razvoj potapljanja z jeklenkami je prinesel možnost, da je potapljanje dejansko dosegljivo vsakomur, ki nima večjih zdravstvenih težav ter omejitev.

Pa poglejmo značilnosti avtonomnega potapljanja, ki so uporabne v terapevtske namene:

1. a) Uporabniki se preko potapljanja podajajo na neznan teren, na področje, kjer se človek veliko težje znajde, diha na poseben način, vezan je na brezhibnost tehnike in na svoje sposobnosti. Čeprav trening potapljanja poteka zelo postopoma, je potrebno na vsaki točki določeno premagovanje strahov. Prvi stik s tehniko potapljanja mnogi uporabniki dobijo v bazenu, v relativno varnem okolju, postopoma se selijo v morje, jezera ali reke. Vzporedno spoznavajo teorijo in prakso ter si pridobivajo znanje, ki je kasneje v »kriznih« situacijah tudi nujno potrebno. Postopno premagovanje strahu ima v končni fazi efekt dviga samopodobe in zaupanja v svoje sposobnosti.
2. b) Potapljanje vseeno ni šala, ne moremo ga enačiti z igrami z žogo. Predvsem je potrebno pridobiti določene spretnosti, razumevanje tehnike in druge veščine. Skozi trening potapljanja se močno krepi odgovornost do sebe in do svojega »buddy-ja« torej partnerja v potapljaškem paru, Če gre karkoli narobe pri enem, je drugi, torej tovariš, lahko njegova edina rešitev. Za uspešno delovanje v potapljaškem paru je potrebno skoraj popolno sodelovanje. To med drugim pomeni tudi odsotnost prevzetnosti, egoizma in trmoglavosti.
3. c) Kot je bilo že večkrat omenjeno, potapljanje zahteva določeno mero znanja in spretnosti, torej gre za povezanost umskih/mentalnih sposobnosti s fizičnimi. To je zelo koristna kombinacija tudi za vsa druga področja življenja. Vsi tisti, ki trdno verjamemo v holistični pristop pri obravnavi težav človeka, to povezanost tvorno izkoriščamo na način, da se ta povezanost postopoma prenaša tudi na delovanje nad gladino – torej v vsakodnevnem življenju.
4. d) Voda je tudi element, ki pomirja in sprošča. Občutek navidezne breztežnosti, v okolju skoraj popolne tišine in koncentracije je pravi kontrast v odnosu na vsakdan – ljudje smo dnevno izpostavljeni tisočem različnih dražljajev, pod gladino vlada veliko večji mir. Sama dejavnost potapljanja je pravilno izvedena na počasen in sproščen način, nikoli ne hitimo, potez ne izvajamo na silo, z zrakom v jeklenkah ravnamo smotrno in varčno, kar nam omogoča daljše potope. Odsotnost motečih zvokov pod vodo omogoča okolje za večjo sproščenost, torej resnični potop v tišino. Mnoge meditativne tehnike priporočajo usmerjenost na dihanje in tišino – ravno ta dva elementa sta močno prisotna pri potapljanju: umirjeno dihanje skozi regulator in seveda … tišina.
5. e) Uspešnost pri potapljanju, podobno kot pri borilnih športih (pasovi različnih barv) omogoča vidno napredovanje, opravljanje težjih potopov in izpitov višjih stopenj. Napredek je viden in opazen (v knjižici potopov je zapisana »potapljaška kariera posameznika«), kar nam kot terapevtom omogoča jasno postavljanje tudi konkretnih ciljev posamezniku. Uspešnost pri potapljanju je lahko odlična kompenzacija za morebitno manjšo uspešnost na drugih področjih življenja (recimo pri šolskem delu).
6. f) Komunikacija pod vodo je omejena in specifična. Predvsem zahteva jasnost in neposrednost tako na strani tistega, ki nekaj sporoča kot tudi sprejemnika. Slaba komunikacija, prisotnost mnogih šumov, nejasnost slovarja so velika skupina težav, ki jih imamo v medosebnih odnosih. Učenje jasne komunikacije s pomočjo potapljaških znakov nudi dober primer, ki ga skušamo terapevstko prenesti, ponovno, v naše običajno delovanje na površju. Pogosto je prav ta izkušnja za začetnika neke vrste streznitev in omogoči uvid v našo nezadostno vsakodnevno komunikacijo.
7. g) Položaj posameznika v skupini, identifikacija, boj za določen status je pomembna tema, še posebej pa je izražena prav v mladostništvu. Pri tem se potapljanja drži tudi sloves »ekskluzivnosti«, »nevarnosti« itd. Oblikovanje identitete je izjemno naporen proces posameznika, kjer nismo povsem prepričani ali moramo samo slediti družbenim normam ali se moramo povsem odcepiti. Potapljaška skupina omogoča tako mehko povezanost – »skupnost potapljačev« deluje kot tovarišija, vendar hkrati omogoča osebni razvoj posameznika tudi kot samostojnega in družbeno odgovornega bitja. Visoko motivirani mladi potapljači lahko vidijo svoj položaj v dodatnih potapljaških aktivnostih – podvodna arheologija, reševanje iz vode, inštruktorstvo, vodenje potopov, podvodne dejavnosti uniformiranih specialistov (policistov in vojakov). Na tem mestu moram citirati mladostnika, ki je na kratko strnil svoje vtise: »potapljači so carji!«.

Ta tem mestu smo našteli zgolj nekaj opornih točk, ki jih mentorji/terapevti uporabljamo pri svojem delu s posamezniki in skupinami. V Inštitutu IPPA strokovno razvijamo programe terapevtskega potapljanja za potrebe osebne rasti, spremembe družinske dinamike, poslovnega delovanja in dela z mladostniki.

Zakaj fizična terapevtska aktivnost?

Izraz »terapija« izhaja iz stare grščine, kjer je izraz therapie pomenil zdravljenje in tako lahko različne metode pomoči človeku razumemo tudi danes – kot poti za ozdravitev na določenem področju bivanja ali celo celostno. V zadnjem času se v svetu vedno bolj uveljavlja ravno slednji pristop, torej holistični, ki v določeni težavi skuša videti široko sliko, ne zgolj ozke, simptomatske. Človek je zapleteno psihosocialno bitje, kjer ima telesni vidik zelo pomembno vlogo in to velja upoštevati.

Tako ni čudno, da se na področju psihosocialne pomoči posamezniku, družini ali skupini vedno bolj uveljavljajo tehnike, ki vključujejo fizično aktivnost kot eno izmed poti do boljšega počutja ali celo dejanske odprave težave. Tako se delo sodobnih svetovalcev vedno bolj premika iz intelektualnega pogovora v zaprtih prostorih na izzivalna področja odprtih prostorov in zahtev, ki jih pred nas postavljajo telesne dejavnosti. Pri tem ima potapljanje zaradi svoje specifike posebno mesto – človek se na nek način vrača v svoje primarno stanje lebdenja v tekočini, ki ga naš telesni spomin pomni iz časa nosečnosti, hkrati pa se podaja v neznano in neprijazno okolje, kjer so dihanje, premikanje in komunikacija omejeni, spremenjeni in prilagojeni. Iz teh razlogov izkoriščamo potapljanje kot izvrstno orodje za pomoč človeku.

Osnovna izhodišča terapevtske fizične aktivnosti

Za predstavitev delovanja terapevtske fizične aktivnosti (potapljanja) bom kot testno skupino vzel mladostnike. Razlog je očiten. Pri delu s socialno deprivilegiranimi, marginaliziranimi in potencialno delinkventnimi mladostniki so se vse oblike aktivnosti, ki vključujejo fizično dejavnost izkazale kot zelo
primerne. Mladostniki namreč skozi fizično aktivnost lažje kot samo skozi pogovor sproščajo nakopičene negativne emocije in presežek energije. Pogosto so pri fizičnih aktivnostih spretni, uspešni in imajo z njimi večinoma pozitivne izkušnje, kar pomeni, da se jih raje lotijo. Na tem mestu moram opozoriti, da to seveda ne velja za vse mladostnike, sploh v teh časih, kjer je veliko obremenjenosti s tehnologijo. To nas še veliko bolj usmerja k spodbujanju telesne aktivnosti, tudi za bolj zakrčene in manj gibljive mlade osebe.

Ko mlada oseba ugotovi, da določeno aktivnost zmore – torej ko se prebije čez začetno negotovost, se takšna izkušnja postopoma generalizira tudi na druga področja delovanja (»če sem zmogel to, bom mogoče zmogel tudi tisto …«). Izkušnje kažejo, da je tudi izpeljava usmerjenega svetovalnega ali informativnega pogovor veliko lažja, kadar se vzporedno nekaj počne, kjer je fizična aktivnost vzporedna dejavnost. »Klasični« terapevtski seting pogovora na štiri oči, kjer je pozicija sedeča in se obe osebi neposredno opazujeta je za mlade manj prijeten in zato tudi manj učinkovit.

Obvladovanje lastnega telesa in pridobivanja novih spretnosti krepi tudi določene mentalne funkcije, predvsem natančnosti vztrajnost in odgovornost. Pridobivanje bazične fizične kondicije kot posledica aktivnosti pa je tudi pozitivno sporočilo za mladostnike, saj imajo jasen pokazatelj svojega napredovanja. Tako se krepi pozitivna samopodoba. Eden izmed glavnih ciljev pri delu s tovrstno populacijo je širjenje obzorij vedenja in znanja, skozi odkrivanje novih oblik fizičnih aktivnosti (še neznani športi, nove lokacije, nove spretnosti, …) dejansko odpiramo njihov mentalni prostor izven omejenih okvirov njihovega vsakdana – v končni fazi vedo več.

Zelo pomemben element obravnave »težavnih« mladostnikov so tudi vsi vidiki socialnega učenja, ki ga lahko izrazimo skozi frazo »lahko tudi drugače …«. Nekatere fizične aktivnosti so odlična polja vadbe in pridobivanja novih socialnih spretnosti. Še posebno se to odraža na krepitvi povezanosti skupine (ekipe), zaupanja do sebe, vadbenega partnerja ali skupine ter spoprijemanja (coping) z realnostjo (razočaranje ob neuspehu, ustrezno reševanje konkretnih problemov, …).

Na podlagi zgoraj navedenega je jasno, da niso vse fizične aktivnosti primerne za vse skupine. Pri izbiri je potrebno upoštevati vsaj nekaj pomembnih faktorjev:

• starost in prevladujoče potrebe skupine (kaj bi želeli okrepiti);
• kohezivnost/povezanost skupine;
• prevladujočo problematiko posameznikov v skupini (socialni deficiti, emocionalna nepismenost, vedenjske motnje, osebnostne motnje, … ).

Prav gotovo nismo našteli vseh dejavnikov vpliva, saj je pazljiva izbira dejavnosti in posledična dinamika v veliki meri odvisna tudi od senzibilnosti in kreativnosti mentorja/terapevta, ki se uspe pravočasno odzvati na spremenjene razmere v skupini in v vsakem trenutku ponujati primerne izzive skupini. Na tem mestu se moramo zadržati pri ciljih. Nadgradnja sproščene fizične aktivnosti (recimo ji rekreativne) je usmerjenost in »resnost« fizične aktivnosti, ki ima v športu ekvivalent imenovan »trening«. V trenutku, ko določeno početje zavzema elemente treninga (rednost, vztrajnost, višji nivo obvladovanja veščine, …) se postavi vprašanje ciljev, kot jih poznamo pri profesionalnih športnikih. Splošno velja za cilje, da jih moramo postavljati individualno (prilagojeno posamezniku) in ustrezno. Kot ustrezne pojmujemo cilje, ki so znotraj meja sposobnosti posameznika (dosegljivi) in po drugi strani ne preveč lahko dostopni (izzivi). Samo v takšnem primeru lahko dosegamo ustrezno motivacijo udeležencev. Za nekoga, ki se ukvarja s tekom, je verjetno preteči en krog na štadionu prenizek cilj, nastop na maratonu naslednji teden pa previsok cilj. Prilagajanje ciljev in ukvarjanje s preseganjem dosežkov je delo mentorja, ki mora svojemu uporabniku v vsakem trenutku ponuditi primerne cilje in ga skozi ciljno usmerjenost pravilno motivirati. To je še posebno odločilno v trenutkih izpraznjenosti, ko je nek določen cilj dosežen in zazeva praznina.

Če je bilo zadnjih nekaj stavkov usmerjenih zelo športno, moramo omeniti, da je terapevtsko delo skozi fizične aktivnosti nekoliko prirejeno tem izhodiščem. Predvsem na področju ciljev se veliko bolje izkažejo globalni splošni cilji (abstraktni), ki imajo določene konkretne elemente. Za poklicnega športnika je lahko recimo cilj uvrstitev v državno reprezentanco v svojem športu, ena medalja z večjega tekmovanja in tri uvrstitve na stopničke na posameznih tekmah svetovnega merila. Pri terapevtski obravnavi bomo cilje zastavili malo drugače – delno abstraktno in delno konkretno. Kot primer navajam: redno se bom udeleževal vseh seminarjev in izobraževanj v zvezi s potapljanjem, po enem letu bom veliko bolj zaupal svoji sposobnosti pravilnega potapljanja, premagal bom strah pred globino, v enem letu bom naredil izpit za potapljača – OWD ter opravil vsaj 5 potopov. O konkretnem delu pri terapevtskem potapljanju pa več v prihodnjih zapisih.